Zlata urna postavka

Zlata urna postavka

Znana situacija: Stranka odda delovni nalog – storitev plus malenkosti, če se pojavijo. Nekaj ​​dni kasneje pride stranka in želi prevzeti avto. Ko ga izročijo, je še vse v redu, ko pa mu postrežejo račun, se mu stemni pred očmi. Več sto evrov – sestavljeno iz materiala in delovnega časa. Z novim avtomobilom je to mogoče znosno, s staro skledo pa? Če zdaj stroške servisa in popravila povežete z vrednostjo vozila, lahko razumete, da stranke hlastajo za zrakom. Vprašanje je torej: ali je prag bolečine že dosežen? Ali lahko podjetje sploh zviša urne postavke, ne da bi izgubilo stranke in s tem potreben posel?

Trda dejstva
Oglejmo si številke podrobneje: Oddelek za varstvo potrošnikov pri Delavski zbornici je primerjal urne postavke iz leta 2003 s tistimi iz leta 2013. Opazovane so le delavnice na območju Dunaja – tako neodvisna podjetja kot podjetja z blagovno znamko. Številke so precej presenetljive: povprečna mehanična ura se je z okoli 82 evrov z DDV dvignila na 115,22 evra. To je 40,5 odstotka več v desetih letih.
Vodovodne ure so se podražile s 95 na 144,12 evra - kar je 51,7-odstotna rast. Pleskarju se je delovna ura z okoli 97 podražila na 146,30 evra. Plus 50,8 odstotka. Grobo povedano: v desetih letih so se stroški mehanike za stranke povečali za približno 50 odstotkov. To je izjemna številka, saj je inflacija – letna stopnja rasti – v istem obdobju desetih let znašala 24,7 odstotka. To je polovica.
Za naročnika delavnice je občutek, da so se stroški nesorazmerno povečali. Tudi če predpostavimo, da so pogodbeni zaposleni prejeli nadomestilo za povišanje inflacije v povprečju za 2,47 odstotka, je urna postavka v delavnici še vedno približno 25 odstotkov višja od njihovega lastnega razvoja plač.
Za primerjavo: po podatkih avstrijskega statističnega urada je trenutna povprečna neto urna postavka zaposlenega Avstrijca, vključno z dopustom, posebnimi izplačili, bolniškami itd., okoli 12,50 evra. Kdor ima avto na popravilu, mora delati približno deset ur, preden si zasluži uro v delavnici. Pikantna beda – za obe strani.

Jasne besede
Friedrich Nagl, mojster zveznega ceha avtomobilskih tehnikov, najde jasne besede v intervjuju: "Prag bolečine ni le dosežen, ampak je že presežen." Na vprašanje, kako to, da je stopnja inflacije v podjetju dvakrat višja od inflacije, Nagl prav tako pozna odgovor: "Razlogov je več: Prvič, dodatni stroški plač. Ti znašajo 104 odstotke. Če podjetje zaposlenim plača tri odstotke več, jih to stane šest odstotkov. Če bi podjetje samo želelo nekaj zaslužiti, bi moralo biti povišanje okoli osem odstotkov. In to ob samo treh odstotkih višjih plačah zaposlenega. Vidite v tem Tako podjetja niso prenesla vseh stroškov v zadnjih desetih letih, ampak sem jih nekaj požrla tudi sama.« Na gospodarski zbornici so nam potrdili, da mora podjetje za evro več plač odšteti dva evra. Ni le mehanikova plača tista, ki določa ceno urnih postavk, ampak je treba upoštevati vse obratovalne stroške. »Poleg stroškov plač so se povečali tudi investicijski stroški. Poleg tega so sodobna vozila vse bolj kompleksna. To pomeni, da je treba spodbujati usposabljanje in dodatno izobraževanje zaposlenih – tudi to stane veliko denarja,« pravi Friedrich Nagl.

Spremenite okvirne pogoje
Erik Papinski, zvezni ceh mojster karoserijskih tehnikov, vidi podobno kot Nagl: "Zaradi stroškov, ki niso povezani s plačami, je Avstrija vse manj privlačna kot poslovna lokacija. Upoštevajte, da celo Raiffeisen in Voest odkrito govorita o izseljevanju." Tudi Papinski meni, da je prag bolečine pri kupcih dosežen: "Ja, vsekakor. Ker ne smete pozabiti, da vse dodatne stroške na koncu nosi končni kupec. Pa naj bo za maslo ali v delavnici." Zato je po mnenju Papinskega in Nagla treba okvirne pogoje končno preučiti in spremeniti. Visoki dodatni stroški plač pa niso breme le za podjetja, ampak tudi za zaposlene, saj pogosto prejmejo manj kot polovico povišanj plač. Je torej žogica na strani politikov? Ja, v veliki meri. A to še ni vse, nadaljuje Papinski: »Nekatera podjetja verjetno ne računajo povsem pravilno. A jim tega težko zamerite, saj predvsem manjša in srednja podjetja nimajo zmogljivosti, da bi se poleg glavne dejavnosti ukvarjala še z bančnimi pogajanji in podrobnimi izračuni stroškov. Ne manjka toliko razumevanja, ampak časa.« Friedrich Nagl vidi veliko potrebo po ukrepanju: "Da bi lahko kot podjetje naredili pravilen izračun, je treba upoštevati številne vidike, kot so trgovinski predpisi, sistemi socialne varnosti, davčni pogoji itd. Toda kdo ima čas za to? Še posebej, ko se vsi ti dejavniki nenehno spreminjajo."

In zdaj?
Erik Papinski zagovarja temeljito reorganizacijo. "Poglejte Ameriko. Tam je davčni sistem veliko enostavnejši od našega, pa še vedno deluje. Moramo iti skozi celoten sistem in ga očistiti. To bi zelo pomagalo." Friedrich Nagl vidi podjetja v dilemi: "Podjetja za motorna vozila ne morejo več prevaliti dodatnih stroškov na kupce, ker je prag bolečine že presežen. Zato zavirajo investicije, kar lahko dolgoročno vodi v slabši konkurenčni položaj." Nagl nima rešitve, ima pa nekaj dobronamernih nasvetov: "Lahko varčujete do smrti in investirate do smrti. Cilj je zdrava srednja pot. Razumno izračunane cene, a le brez oderuštva in dampinških ponudb." Ker bi te posledično škodile celotni industriji. In tega si trenutno nihče ne more privoščiti.