Začetek in konec e-mobilnosti

Začetek in konec e-mobilnosti

Pred 50 leti je »Kfz WERKSTÄTTE« poročal o avtomobilskem salonu v Ženevi, na katerem je bila posebna oddaja z naslovom »Naš zrak v nevarnosti«. Vrhunec te razstave je bil prvi model iz British Leylanda, ki je bil popolnoma brez emisij. Dvosedežni električni mestni avtomobil je izdelal Crompton Leyland Electricars z uporabo standardnih delov šasije Austin Mini. Poganjala sta ga dva elektromotorja s 3,9 KM, ki ju je napajala 24-celična 48-voltna baterija. To je pomenilo, da je E-Mini dosegel največjo hitrost 55 km/h in doseg 65 kilometrov.

Karoserijo je zasnoval oblikovalec Giovanni Michelotti – iz današnje perspektive pa se poraja vprašanje, kaj se je oblikovalskemu geniju takrat podilo po glavi. Navsezadnje je pred tem zasnoval nekaj neustavljivo elegantnih avtomobilov, kot sta prototip Renault Alpine ali Maserati 5000 GT Alemanno. Vsekakor pa brezemisijskemu prevozu ni naredil usluge, ko je lepega Mini Cooperja spremenil v vozilo, katerega proporci so bili klofuta vsakemu avtomobilskemu estetu. S svojo malomarno zasnovo je Michelottiju uspelo zatreti elektromobilnost v kali že od njenega začetka. Motorji z notranjim izgorevanjem športnih vrhunskih modelov Vauxhall in Monteverdi, oviti v sorazmerno zaželeno pločevino, so v Ženevi slavili sijajen uspeh pri javnosti.