Moramo zapustiti stara pota

Transparenz: Redaktionell erstellt und geprüft.
Veröffentlicht am und aktualisiert am

Roman Keglovits-Ackerer, namestnik cehovskega mojstra in zvezni uradnik za izobraževanje pri Zveznem združenju avtomobilske tehnologije, pojasnjuje logiko za reformo usposabljanja in nadaljnjega izobraževanja. 

Roman Keglovits-Ackerer, Innungsmeister-Stellvertreter und Bundesbildungsreferent der ­Bundesinnung Fahrzeugtechnik, erklärt die Logik hinter der Aus- und Weiterbildungsreform. 
Roman Keglovits-Ackerer

Moramo zapustiti stara pota

Avtomobilska industrija: Zvezni ceh je oblikoval novo strategijo usposabljanja in nadaljnjega izobraževanja in s tem sprožil reformo. Kako težko je bilo to oziroma koliko časa je trajalo? 

Roman Keglovits-Ackerer: Razprava se je začela pod vodstvom zveznega cehovskega mojstra Nagla pred petimi ali šestimi leti. Še pred Corono je bilo srečanje državnih cehov, na katerem smo predstavili svoje ideje, in je bilo zelo dobro sprejeto. Nato je bila na vrsti izvedba in podrobnosti. Pred letom dni smo koncept spravili v berljivo obliko. Raziskovalni napor je bil že precejšen. Osnovna odločitev je bila dokončno sprejeta konec leta 2020. 

Ste pogledali tudi, kako je to urejeno v drugih državah in ali obstajajo kakšni vzorniki?

Da, pogledati moramo dlje od Avstrije in imeti mednarodno mrežo, v kateri izmenjujemo ideje. Zgled nam je bila Južna Tirolska. Imajo štiriletno vajeništvo in pravna težava je, da če si star 15 ali 16 let, ne smeš ničesar napadati v delavnici. Pred nekaj leti so se trudili, da bi vajenci hodili dve leti v osnovno šolo, na primer za kovinsko tehnologijo, nato pa imajo dve leti dela v podjetju. Nato vajeniška kvalifikacija. Tako se lahko med osnovnim usposabljanjem še vedno odločite, za kaj se želite specializirati. 

Zaradi hitrega tehnološkega razvoja potrebujete vedno več strokovnjakov, hkrati pa tudi klasično osnovno znanje, kajne?

Točno tako. Mimogrede, podobno deluje v HTL. To sem videl pri sinu. Imajo tudi splošno osnovno usposabljanje s področja metalurgije, varjenja, osnovnih matematičnih izračunov itd., ki je zelo podobno vajeništvu, le da je bolj poglobljeno. To mi je potrdilo, da potrebujemo dve leti osnovnega usposabljanja. Vsak mora vedeti, kako močno priviti vijak. In potem potrebujete možnost, da diplomirate z višjimi kvalifikacijami na specializiranih področjih. 

Razvoj je tako hiter, da se verjetno nikoli ne učite do konca in morate nenehno biti na žogi. Kako to upoštevate?

Znanje v avtomobilski industriji se je v zadnjih desetih letih pomnožilo. Vseživljenjsko učenje naj bi spodbujali z različnimi stopnjami kvalifikacij. To zahteva nadaljnje usposabljanje in standarde kvalifikacij. Večstopenjski sistem, ki nadgrajuje drug drugega. Imamo nacionalno ogrodje kvalifikacij (NQF), uvesti pa moramo tudi skupno evropsko ogrodje kvalifikacij (EQF) za vseevropsko priznavanje poklicnih kvalifikacij. Opustiti moramo stara pota. Na primer, potiskalnike za udrtine že imamo na ravni NQR5. To pomeni z ustreznim testom. To moramo optimizirati tudi pri pregledih vozil. Tukaj imamo osnovno usposabljanje in nadaljnje izobraževanje, nimamo pa izpitov. Z zaključnimi izpiti – ali jim rečemo preizkusi znanja – bi se pravno zaščitili pred Evropsko komisijo. To je problem po vsej EU. Pomembno je tudi, da usposabljanje NQF3 izvajamo kot predhodno usposabljanje pred pripravništvom. S sindikatom in Delavsko zbornico se moramo pogovoriti, kako to narediti. To bo težko. 

Kaj pa mojstrski izpit?

Tam smo morali narediti izboljšave. Razvoj poteka v smeri usposabljanja, usmerjenega v kompetence, in preverjanja znanja, usmerjenega v kompetence. Tako da ne morete odgovarjati samo na posamezna vprašanja, ampak tudi razumeti celotne sisteme. Uspelo nam je zasidrati predpise o magistrskem izpitu v pravo. Predpisi o magistrskem izpitu za tehnologijo gradnje karoserij in tehnologijo lakiranja karoserij ter za avtomobilsko tehnologijo zdaj ustrezajo stopnji NQR6 in so torej enakovredni diplomi bachelor. 

Ali ni prednost reforme tudi to, da so specializacije postale bolj fleksibilne in se po potrebi lahko integrirajo nove poklicne zahteve?

Če je tako: Kaj se tam dogaja? Vsekakor. In res se veliko dogaja. Na primer, obstaja tirolsko podjetje Seda, ki je specializirano za stroje in sisteme za recikliranje vozil, predvsem električnih avtomobilov. Obstaja ideja o usposabljanju strokovnjaka za recikliranje. Oziroma, če navedem drug primer, na nas se je obrnilo karavansko združenje. Na tem področju je večji poudarek na karoseriji ter mizarskih in električarskih delih. Na splošno morate reči: Nismo več izvijači, četudi bi to radi bili. Ok, potem je tu še tema klasičnih avtomobilov, v Švici je super trening. So pa tudi specialisti.