Ohranite podnebje z e-gorivi

Ohranite podnebje z e-gorivi

Elektromobilnost se uveljavlja počasneje od pričakovanj. Zaključek: leta 2030 bo približno 75 odstotkov od 350 milijonov avtomobilov v EU še naprej uporabljalo fosilna goriva. Celo v Avstriji, kjer bo v skladu z glavnim načrtom zvezne vlade za mobilnost od leta 2030 dovoljena registracija samo novih avtomobilov brez emisij, bo velik delež obstoječih vozil še vedno vozil na bencin ali dizel in bodo zato še naprej izpuščali veliko CO2. Mats Hultman iz Nesteja, največjega svetovnega proizvajalca obnovljivega dizelskega goriva in trajnostnega kerozina, je na simpoziju pokazal, kako bi lahko drastično zmanjšali onesnaževanje s CO2. Neste že vrsto let iz odpadnih olj proizvaja »biodizel« v velikem obsegu, na primer, ki zmanjša emisije CO2 vozila do 90 odstotkov in s tem doseže raven električnega avtomobila, ki temelji na električni mešanici EU - če upoštevamo proizvodnjo energije. Gorivo, izdelano iz hidrogeniranega rastlinskega olja, je mogoče dodati fosilnemu dizlu ali ga popolnoma nadomestiti – brez potrebe po novi infrastrukturi rezervoarjev ali novih motorjih.

Negotovo pa je, ali ima ta pristop možnost v EU. Kar zadeva emisije, se zakonodaja EU osredotoča le na izpušne pline iz izpušnih plinov in izključuje proizvodnjo energije. To pomeni, da električna energija vedno velja za brezemisijsko, tudi če je proizvedena s premogom, zato električni avtomobil proizvede več CO2 kot dizelski avtomobil. Če novi emisijski standard Euro 7, načrtovan za prihodnja leta, in druge smernice kot del zelenega dogovora motor z notranjim zgorevanjem praktično onemogočijo, bi po Hultmanovih besedah ​​preprečili nekatere najboljše rešitve v EU. Za podnebje je ključen vir energije in ne pogon, za katerega se uporablja. Podnebne cilje je mogoče doseči s potrebno hitrostjo le s kombinacijo vseh razpoložljivih rešitev, to pa poleg električne energije vključuje tudi vodik, bioplin, obnovljiva in sintetična goriva, tako imenovana e-goriva.

Najenostavnejša oblika e-goriv je zeleni vodik, ki se proizvaja z uporabo zelene elektrike iz vode z elektrolizo. Nadalje ga je mogoče predelati v tekoča goriva, kot so e-metanol, e-bencin, e-dizel ali celo e-kerozin z dodajanjem ogljika iz CO2, ki se odcepi iz zraka ali iz industrijskih izpušnih plinov. Ločevanje in recikliranje CO2 sta bistvenega pomena za ustvarjanje potrebnega podnebno nevtralnega cikla ogljika, je poudaril Robert Schlögl z Inštituta Max Planck za kemijsko pretvorbo energije v Mühlheimu an der Ruhr. Toda e-goriva imajo slabšo energetsko bilanco kot zelena elektrika, ki neposredno poganja baterijsko električni avtomobil. Kljub temu Schlögl ne vidi težave v večji porabi energije za proizvodnjo e-goriv: "Če je le 0,5 odstotka kopnega pokritega s PV sistemi, je problem rešen."

Kar zadeva stroške pred davki, bi bila e-goriva z današnjo tehnologijo vozil leta 2050 najcenejši način za vožnjo brez CO2, se je Ulrich Kramer iz Forda skliceval na obsežno študijo goriva 4 Nemškega raziskovalnega združenja za motorje z notranjim izgorevanjem. V. (FVV). V nasprotju z baterijami ne izgubijo energije niti pri daljšem skladiščenju, je povedal Martin Härtl s Tehnične univerze v Münchnu. Te prednosti so še toliko bolj pomembne, ker bo morala EU po Schlöglovih besedah ​​še naprej velik del energije uvažati iz oddaljenih regij sveta. Za razliko od surove nafte ali zemeljskega plina zelene elektrike ni mogoče prevažati z ladjami ali cevovodi. Po besedah ​​Jürgena Rechbergerja iz AVL v Gradcu je shranjevanje zelene energije, kot sta vodik in e-goriva, potrebno tudi "za zapolnitev dobavnih vrzeli v omrežju obnovljive električne energije", na primer pozimi, ko redko sije sonce. V Gradcu trenutno gradijo pilotni obrat AVL za proizvodnjo e-goriv.

Porsche s partnerji trenutno gradi pilotno tovarno za e-goriva v Čilu, ki bo začela delovati leta 2022, serijska proizvodnja pa se bo začela leta 2025. Načrtovani obseg proizvodnje na leto je 55 milijonov litrov e-bencina, dve leti kasneje pa naj bi to količino povečali za desetkrat. Porsche želi tam proizvajati e-metanol, e-bencin in kasneje tudi e-kerozin. Za Hinricha Helmsa z raziskovalnega inštituta Ifeu v Heidelbergu je proizvodnja e-goriv smiselna samo tam, kjer je zelena elektrika na voljo v izobilju, na primer v Čilu ali Severni Afriki, ne pa tudi v Evropi, če se elektrika tukaj proizvaja s fosilno energijo. V regijah, kot je Čile, strokovnjaki ocenjujejo proizvodne stroške okoli enega evra na kilogram zelenega vodika kot osnovnega e-goriva. V srednji Evropi pa so proizvodni stroški na kilogram zdaj ocenjeni na okoli štiri evre - odvisno od tamkajšnje cene elektrike.

Vendar mnogi strokovnjaki dvomijo, da bodo e-goriva dovolj hitro na voljo v zadostnih količinah, da bi lahko bolj prispevala k energetskemu prehodu v sektorju osebnih avtomobilov. Več bi jih potrebovali v letalstvu in pomorstvu. Za Helmsa von Ifeua so potrebne količine preprosto podcenjene. Poleg tega veliki vlagatelji nočejo porabiti milijard, potrebnih za proizvodnjo e-goriv, ​​dokler jih zakonodajalci EU ne prepoznajo kot prispevek k podnebnim spremembam. Za Karstena Wilbranda iz Shella zakonodajalcem EU manjka »tehnološke odprtosti«. To pa velja za bistveno, da se želeni energetski prehod v mobilnosti izvede dovolj hitro in se vsaj približa zastavljenim podnebnim ciljem.