Ura je pet čez dvanajst.

Ura je pet čez dvanajst.

Avtomobilska industrija: Gospa Kresch, ali lahko Remus imenujemo vodilni na svetovnem trgu?
Angelika Kresch:Nerad govorim o nas v presežnikih. Smo nišni igralec in, kot pravijo, v tem vodilni na svetovnem trgu. Imamo več poslovnih področij: pri Remusu je to področje poprodaje in posel OEM v sektorju motociklov. Pri Sebringu je jedro posel OEM v sektorju osebnih vozil. Na področju OEM pa se osredotočamo na vrhunski segment; naše stranke so Mercedes-Benz, Porsche, McLaren, Bentley, Aston Martin, Lamborghini.

Pot do tja zagotovo ni bila vedno lahka.
Ne, sploh ne. Jeseni 2008 nas je močno prizadela svetovna gospodarska kriza. Od petka do ponedeljka – en vikend – so naša naročila padla za 70 odstotkov. Naš IT oddelek je sprva mislil, da gre za sistemsko napako, ko pa smo naše stranke kontaktirali po telefonu, je postalo jasno, da gre res za odpovedi. To je bilo popolnoma nepredvidljivo in grozeče obstoju. Na srečo smo se lahko prebili skozi to depresijo. Takrat sem rekel, da bo obdobje okrevanja trajalo do leta 2014. Na žalost sem imel skoraj prav: šele leta 2013 je bilo spet pol dobrega leta, tako da je trajalo nekaj časa, da smo pogoltnili ta velik kos in ga popolnoma prebavili.

Remus letos praznuje 25. obletnico podjetja. Bi si leta 1990 mislili, da boste danes tu, kjer ste?
Ne. Naš poslovni model je bil drugačen. Načrtovali smo z največ 80 zaposlenimi. Želeli smo imeti majhno, fino družinsko podjetje, kjer bi vsi poznali vse druge. Takrat sem še povzročal velik hrup: Nikoli ne imejte trimestnega števila zaposlenih. Toda prvič se izkaže drugače in drugič, kot si mislite.

Trenutno zaposlujete približno 640 ljudi, ste pomemben igralec v sektorju dobave avtomobilske industrije in uspešen podjetnik. Veliko lokalnih podjetij se pritožuje nad Avstrijo kot poslovno lokacijo. Kaj je narobe?
Od gospodarske krize leta 2009 je Avstrija naredila veliko narobe, in sicer tako, da je »tiskala glavo v pesek« in ni hotela ničesar spremeniti. Politika se sploh ne premakne. Zaostajamo na vseh lestvicah, vse bolj izgubljamo stik in še vedno nič ne naredimo. Če pogledate, koliko znanih industrijskih podjetij seli svoje proizvodne obrate iz Avstrije, boste videli, da je ura že pet čez dvanajsto. In če se stroški dela, ki niso povezani s plačo, potem znižajo za 0,1 odstotka (opomba: v tiskani izdaji KFZ Wirtschaft 11/2015 je pisalo »en odstotek«, pravilen odgovor pa je »0,1 odstotka kot v intervjuju tukaj), potem se ne morem niti nasmehniti. Govorimo o sedmih ali osmih evrih na zaposlenega. Stroški dela na enoto, ki so navedeni v Avstriji, niso mednarodno konkurenčni. Tega nihče ne plača. Zato smo se odločili porabiti veliko denarja in zgraditi tovarno v Bosni, da bi tam proizvajali delovno intenzivne dele. To nima nobene zveze z maksimiranjem dobička, rad bi ostal v celoti v Avstriji, vendar to preprosto ni izvedljivo.

V Bosni so ljudje zagotovo veseli, ko pride podjetje, kot je Remus ...
Zelo drugače se ljudje dojemajo v Bosni, kjer se politiki trudijo pritegniti podjetja. Čeprav denarja za financiranje ni, se administrativno potrudijo in ustrezno pomagajo. Gre samo za drugačno hvaležnost.

Ali obstajajo razlike v kakovosti med bosansko in avstrijsko proizvodnjo?
Ne, vsekakor ne. Kot rečeno, trenutno v Bosni izdelujemo samo delovno intenzivne dele. Zaposlene v Bosni smo zelo dobro usposobili in so se tudi zelo pripravljeni učiti. Tam imamo zelo dobro usposobljene delavce.

Je to le spodrsljaj politike ali so za neupoštevanje lokacije v določeni meri kriva tudi podjetja, ki se selijo?
No, politiki morajo ustvariti okvirne pogoje. Če to ne drži več, moraš kot podjetnik prevzeti posledice. In če so se naši stroški dela na enoto proizvoda od leta 2009 tako močno poslabšali v primerjavi z Nemčijo, potem za to niso krivi podjetniki, ampak bolj politiki. In že vem, da avstrijska lokacija ne more konkurirati Aziji. Če pa ne morem več dohajati Nemčije, potem bo koča zgorela. In politiki še vedno vstanejo in govorijo, da smo svetovni izvozni prvaki in da smo tako veliki, ne da bi prepoznali znamenja časa. Ali pa jih politiki preprosto nočejo priznati – ne vem.

Ali bo ta beda vplivala na Avstrijo kot poslovno lokacijo v prihodnosti? Morda je Avstrijec že preveč poln?
Smo že sredi tega. Stopnja brezposelnosti narašča in narašča. Ampak ni važno, dajmo se še malo zadolžiti, ni važno. Nekdo bo plačal za to. ali ne. Avstrijci smo siti in izurjeni Avstrijec verjame, da bo država vseeno poskrbela zanj. Če gredo stvari drugače, je presenečen. To ni dobro za družbo. Hkrati nam primanjkuje usposobljenih delavcev, kot so inženirji, mehatroniki in varilci.

Je v Avstriji v zadnjih 25 letih postalo težje najti dobro usposobljene delavce ali je bil to problem že v devetdesetih? Kako bi se dalo to popraviti?
Tudi to je bil takrat problem. A stvari gredo na slabše, svojo vlogo pa seveda igrajo tudi demografska gibanja. V vsakem primeru bi lahko takoj zaposlil 50 marketingašev in 100 računovodij. Na področju komercialnih poklicev in marketinga je neskončno ljudi in imeli bi tudi dovolj nekvalificiranih delavcev. Toda kvalificiranih tehnikov resnično primanjkuje. S strani industrije na Štajerskem, kjer sem vodja divizije, se trudimo, da bi več deklet pridobili v tehničnih poklicih. In pri tem smo delno uspešni, a še vedno po mojem mnenju premalo. Po drugi strani pa skušamo tudi diplomante AHS vprašati, ali bi želeli po šolanju opravljati vajeništvo, npr. B. želi delati kot inženir mehatronike. Po eni strani imajo koristi od skrajšanega vajeniškega obdobja, po drugi strani pa od višjega vajeniškega nadomestila.

Kako je ta ponudba sprejeta?
Trenutno je še vedno težko, ker smo šele na začetku. Hodimo po šolah in predstavljamo model, vendar trenutno nimamo tako usposobljenih strokovnjakov. Takoj ko bodo prvi opravili vajeništvo in bodo torej lahko služili kot primer dobre prakse, bo zagotovo lažje, saj takrat mladi govorijo mladim. Zato moramo samo nadaljevati z delom, dokler se žoga zares ne začne.

Ali tudi Remus sam usposablja vajence?
Ja seveda. Ob tem se zavedamo, kako zelo je naš izobraževalni sistem žal neuspešen. Pred 25 leti smo imeli test za naše vajence, ki smo ga sedaj morali prilagoditi nižji stopnji, da bi ga lahko opravili. V nasprotnem primeru bi bili samo razočarani. Toda takrat nismo postavljali nobenih super težkih vprašanj. Naša družba si mora in mora prizadevati, da je izobraževanje najvišja dobrina in da z njim ne varčujemo. V mednarodni primerjavi vse bolj zaostajamo. Kaj počnejo politiki glede tega? nič. Spimo in gledamo.

In kako je z nadaljnjim izobraževanjem v podjetju?
Prizadevamo si ponuditi možnosti nadaljnjega izobraževanja. Verjetno se bo v prihodnje zgodilo, da bo treba nekatera univerzitetna izobraževanja zaposlenih tudi finančno podpreti. To do neke mere že počnemo, z ustrezno zavezanostjo zaposlenih podjetju. Seveda je to mogoče le, če ima nekdo dovolj časa za to. Ljudje z družinami ta čas težko najdejo, mlajšim zaposlenim pa je lažje.

Glede raziskav in razvoja: pri Remusu je oddelek za raziskave in razvoj še vedno v Avstriji, kajne?
Da, za nas izseljevanje na tem področju sploh ni problem, je pa problem na splošno. Raziskave in razvoj so na Štajerskem zelo pomembne in predstavljajo štiri odstotke BDP, kar je zelo dobra številka. Za lokacijo pa je problematično, če proizvodnjo oddajo zunanji izvajalci. Ko tega ne bo več, se bo lažje odselil tudi oddelek za raziskave in razvoj, saj sta ti dve diviziji tesno prepleteni. Zato me zelo skrbi, da bomo vse bolj izgubljali oddelke za raziskave in razvoj. In od striženja las ne bomo mogli živeti.

Vrnimo se k avtu. Ob tako imenovanem emisijskem škandalu se v nemških medijih govori, da bodo ceno plačali dobavitelji. Kako ti to vidiš?
Na nas to ne vpliva, ker dobavljamo športne izpušne sisteme za modele, na katere to ne vpliva. Na splošno menim, da dobaviteljev ne gre več pritiskati na cene, saj so zagotovo že zelo težko izračunali.

Ključna beseda elektromobilnost. Bo Remus čez 30 let še vedno proizvajal športne izpušne sisteme?
Razvili smo ozvočenje za električna vozila in veselimo se več električne mobilnosti. Trenutno je število električnih vozil še skromno. Mislim, da bomo čez pet do deset let veliko prodajali tudi z električnimi vozili, a bencinski in dizelski motorji še ne bodo tako kmalu izginili s svetovnih cest, ker to zgolj z logističnega vidika ni mogoče. Čez deset ali 15 let bo sožitje, a kot pravijo kupci, bencinski motor ne bo izginil. Kljub temu nadaljujemo z delom na ustreznem ozvočenju, vendar ne z najvišjo prioriteto.

Študije kažejo, da je zanimanje mladih za avtomobile vse manjše. Ali je tej stranki sploh možno prodati športni izpuh?
No, od devetdesetih let prejšnjega stoletja so se stvari spremenile, to je povsem jasno, odvisno pa je tudi od ciljne skupine. Zlasti v motociklističnem sektorju so tudi ljudje srednjih let, ki zdaj kupujejo motorna kolesa in jih nadgrajujejo z vsemi razpoložljivimi dodatki, ker si jih v mladosti niso mogli privoščiti. In zahteve glede športnega izpuha so se od 80. in 90. let prejšnjega stoletja spremenile. In strožji kot so zakoni, tj. tišja kot morajo biti vozila, bolj končni potrošnik misli, da nekaj sliši. Vozilo bo vedno povezano z zvokom. To je dobro za nas. Število prodanih vozil mladim se je seveda zmanjšalo, popolnoma res. A v odstotkih se pri naši ciljni skupini ni nič spremenilo. Skupno število v srednji Evropi se je zmanjšalo. Zato je naš poprodajni poudarek predvsem na ZDA in Aziji.

Kako Remus pride tja?
Zelo dobro. Še posebej na Kitajskem. Ti trgi sploh ne poznajo naših evropskih predpisov. Ne želijo samo zvoka, hočejo zvok plus. Oba trga sta za nas zelo dobra.

Trg motornih koles je zelo konkurenčen, ponudnikov izpušnih sistemov je veliko. Zdi se, da je na voljo vedno več avtomobilov, predvsem v cenovno dostopnem segmentu. Kakšna je tukaj Remusova strategija?
Ponujamo zelo visoko kakovost po zelo ugodni ceni in od tega se ne bomo oddaljili. Ne bomo naredili poceni železnice. To ne bi bilo dobro za znamko in ne bi bilo v skladu z našim poslovnim modelom.

Lahko Remus v prihodnosti raste še dlje?
Ja, vsekakor. Imamo veliko zelo dobrih priložnosti za širitev in teh se bomo lotevali korak za korakom.

Na koncu bi vas rad vprašal, kako si predstavljate Remus Sebring Group čez 20 ali 30 let. Kdo bo potem vodil podjetje? Njihovi otroci? Boste težko odpustili?
Otroci so v podjetju že dolgo in delo opravljajo zelo dobro. Nisem pričakoval, da bo tako gladko. Z možem ga predajava po delih in se bova potem upokojila, ko bo čas. Vendar tu ni nobene melanholije; predvsem pa prevladuje veliko veselje, da gre otrokom tako dobro. Verjetno deluje tako dobro, ker ima po eni strani vsak svoje področje odgovornosti in ni prekrivanj, po drugi strani pa nimamo pritiska, zato lahko ta proces poteka nemoteno.