Trud postaja vedno večji

Trud postaja vedno večji

Industrija motornih vozil: Čestitke za vaš novi položaj v zveznem cehu. Katera so največja gradbišča v vaši okolici?

Manfred Kubik:Poleg teme, ki trenutno zasenči vse, famozne besede na C, je pomanjkanje kvalificiranih delavcev gotovo velik problem. Zdaj kot znani cinik lahko rečeš, da se bo rešilo samo od sebe, ker se bo nekaj ljudi vseeno zaprlo. Kot nedavno Toyota Frey. Nekateri dobri ljudje so nenadoma postali svobodni, čeprav so bili nekateri vezani na blagovno znamko.

Torej pričakujete nadaljnje zapiranje podjetij ali celo stečaje?

To je kuhanje kave, vendar se ga je treba bati. Gre tudi za predčasno upokojitev. Da bo eden ali drugi rekel: "Ne bom si več delal tega" in bo zaprl zdaj namesto čez dve leti. Nekatere pa bodo prisiljeni tudi zapreti. To ne bo tako slabo v sektorju popravil, mislim, da bo bolj vplivalo na manjše trgovce. Doslej so komaj kaj zaslužili, ker so marže pri prodaji novih avtomobilov izjemno nizke. In zdaj sta tu še Covid in krčenje trga novih avtomobilov. Trgovina z avtomobili ima torej dvojno težavo. 

Teoretično to vpliva tudi na delavnice, kajne?

Torej teorija: Če se danes proda manj avtomobilov, jih bo čez tri leta manj v delavnicah – jaz tega ne vidim tako. Nimamo trga povpraševanja, imamo nadomestni trg. Če ne kupite novega avtomobila, se boste vozili z rabljenim. Ali njegov stari avto, potem se vrne v delavnico. Seveda bo sledil določen premor. Če obstaja gospodinjstvo, v katerem je ena oseba zaposlena s skrajšanim delovnim časom, druga pa sploh nima več službe, potem je morda avto prvi na udaru. Avto ni več tako sveta krava, kot je bil pred 20 leti v Avstriji. 

Zurück zum Fachkräftemangel …

Ja, podmladka vsekakor primanjkuje. Tukaj morate iskati svoje starše in stare starše. Na svoje otroke morajo vplivati ​​v smeri, da se želijo naučiti obrti. Dvigniti je treba status obrtnika. Mojstrski izpit smo prenovili - trenutno je v presoji - in moram reči, da je danes res zelo kompleksen, z različnimi moduli in vedno večjimi zahtevami. Ljudje se spodbujajo k mojstrskemu nazivu, ker krepi status obrti. Morda je trenutna kriza celo določena prednost za obrt, saj se marsikdo zaveda, da vendarle potrebuje obrtnike. In lahko je tudi odprta. 

Sistemi za pomoč pri vožnji trajno negativno vplivajo na poslovanje. Kako se spopadate s tem?

Tako da o tem nisem tako prepričan. Lahko govorim samo za metropolitansko območje. Takole je bilo: Ko so na trg prišli sistemi Parktronic, sem se bal, da bo za nas slabo, ker ne bomo več potrebovali veliko odbijačev. Vendar je nato postalo očitno, da se je povečana varnost očitno pretvorila v pripravljenost za tveganje. Seveda pa bodo različni sodobni sistemi s sistemi za opozarjanje na nenamerno menjavo voznega pasu pomagali preprečiti nesreče. Teh pa v mestu skorajda nimamo. Ne gre toliko za to, da bi me bilo strah, da bo posel upadel, ampak da se zavedam, da je to izziv. Da moramo mi kot obrtniki te sisteme popraviti in jim vrniti življenje, potem ko smo jih predhodno razširili. Kot samostojna delavnica moraš obvladati tudi vse sisteme - to bo velik izziv, hkrati pa naredi posel zanimiv. 

Ali klasičnih izvijačev v prihodnosti ne bo več, ker digitalizacija zahteva drugačna znanja?

Verjamem v oboje in. Še vedno potrebujemo osebo, katere delo se, naravnost rečeno, konča, ko se odbijač odstrani. Seveda pa potrebujemo tudi elektronsko in tehnično razumevanje. Ker v trenutku, ko odstranimo zunanje ogledalo in nato damo kontakt, je avto že nastavil napako. Nato morate avtomobilu pokazati, da bo samodejno zaprl ogledala, ko ga zaklenete. Ogromna tema so vetrobranska stekla in še danes mi ni jasno, zakaj je postala prosta trgovina. To je noro! V vetrobranskem steklu je veliko senzorjev za avtonomno vožnjo. Če se uporablja nepravilno, je lahko nevarno. O tem potrebujemo poglobljeno znanje, sicer lahko pride do nesreč. To je velika težava, ki jo imamo kot izdelovalci karoserij. Kako pomembno je to, moramo dopovedati tudi delavnicam. 

So tu še primanjkljaji?

Vedno ga je treba kalibrirati, vendar se bojim, da v praksi ni vedno tako. Po motu: Če se na armaturni plošči nič ne prikaže, potem je v redu. Vendar tudi to ni tako enostavno. Pri nekaterih znamkah, kot je Volvo, se morate voziti dve uri, dokler ni kalibracija končana. Kdo to počne in kako to zaračunavate? Napor postaja vse večji. 

Ali bi bilo smiselno stvari premisliti – stran od tega, da bi vsi delali vse, in v smeri več sodelovanja med različnimi strokovnjaki? Ali celo to, da to opremo kupuje in daje v najem ceh?

Dolgo sem razmišljal o takšnem sistemu najema opreme za kalibracijo. Ampak nekdo se mora s tem seznaniti in rabiš ravne površine, v dvorani ne sme biti železnih tramov in tako naprej. Zato se bojim, da zaradi kompleksnosti sistemov ne bo uspelo. Teoretično bi bilo dovolj, če bi imeli delavnico, kjer bi imeli te naprave in tudi nekoga, ki bi vedel, kaj delajo. In potem lahko greš tja kalibrirat. Edina težava je: to je mogoče na Dunaju, toda kako to storite na primer v Spodnji Avstriji? Če se mora nekdo voziti iz Gmünda ali Brucka v St. Pölten, traja uro ali uro in pol. A temeljno tudi verjamem, da v prihodnosti ne bo vsak zmogel vsega, niti mu ne bo treba vsega. Samo vedeti morate, na koga se obrniti. Pogosto je bolje uporabiti kolega. A tudi tam se Dunajčani zlahka pogovarjajo; v najbolj oddaljeni dolini na Tirolskem je svet videti drugače.